- prašíčev
- -a -o prid. (í) nanašajoč se na prašiča: prašičev rilec / kos prašičeve pečenke svinjske pečenke
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
prašíčev
Look at other dictionaries:
réja — e ž (ẹ) 1. glagolnik od rediti: reja prašičev, živine; enoletna reja / dati tele v rejo / krava je domače reje vzrejena doma / hlevska reja pri kateri živina živi stalno v hlevu; mesna reja reja prašičev, živine za pridobivanje mesa; mlečna reja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ántraks — a m (ȃ) med., vet. kužna bolezen goveda, konj, prašičev s povečano vranico, nalezljiva tudi za človeka, vranični prisad: bacil antraksa … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brucelóza — e ž (ọ̑) med., vet. kužna bolezen goveda, drobnice in prašičev, ki se prenaša tudi na človeka: govedo je okuženo z brucelozo; prašičja bruceloza … Slovar slovenskega knjižnega jezika
debelítev — tve ž (ȋ) redko debeljenje: debelitev prašičev / debelitev drevja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gnézdo — a s (ẹ) 1. prostor, ki si ga pripravi ptica za nesenje jajc in valjenje: napraviti gnezdo; taščica si je začela spletati, znašati gnezdo; mladiči so že zleteli iz gnezda; lastovičje gnezdo; stanovanje je bilo kakor sračje gnezdo nepospravljeno,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
grízenje — a s (í) glagolnik od gristi: sekalci so se pri grizenju ostrili; temeljito grizenje hrane / odvaditi se grizenja nohtov / opazoval je medsebojno grizenje prašičev / grizenje vesti je ponehavalo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
klánje — a s (ā) glagolnik od klati: klanje goved, prašičev; namenjen za klanje / spet je prišlo do klanja; konec svetovnega klanja svetovne vojne / klanje lesa … Slovar slovenskega knjižnega jezika
klávec — vca m (ȃ) kdor se poklicno ukvarja s klanjem (domačih) živali: dolga leta je bil klavec / klavec prašičev, živine … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kooperacíjski — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na kooperacijo: kooperacijska proizvodnja / kooperacijska reja prašičev / skleniti kooperacijsko pogodbo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kótec — tca m (ọ̑) nar. ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: v kotcu je bilo več prašičev; ozek kotec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
