izvédenec — nca m (ẹ̑) strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke: vprašati za mnenje izvedenca; kmetijski, pravni, zdravniški izvedenec; izvedenec psihiater; izvedenec za podvodni ribolov; izjava, poročilo izvedenca / publ. bil je velik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dramaturgíja — e ž (ȋ) nauk o zgradbi, načinu pisanja in uprizarjanja dramskih del: dober poznavalec dramaturgije / filmska, gledališka dramaturgija / študirati na oddelku za dramaturgijo // dejavnost dramaturgov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
góbar — ja m (ọ̑) 1. kdor se ukvarja z gobami: gobarji vneto nabirajo gobe / bil je odličen gobar poznavalec gob 2. zool. nočni metulj, katerega gosenica objeda gozdno drevje, Lymantria dispar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kultúra — e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja: raziskovati stare kulture; spomeniki izumrlih kultur; stičišče dveh kultur; antična, srednjeveška kultura; evropska, orientalska kultura; gotska … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lepoúmnik — a m (ȗ) knjiž. poznavalec, ljubitelj lepega v umetnosti: on ni ustvarjalec, ampak samo lepoumnik; lepoumniki romantiki; lepoumnik in mecen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
meritóren — rna o prid. (ọ̑) knjiž. 1. bistven, odločilen: za marsikoga še zmerom meritorno mnenje o njem je izrekel že Cankar / meritorno sodbo prepuščamo bralcem končno // tehten, vreden upoštevanja: izšla je meritorna študija / meritoren poznavalec… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mikróben — bna o prid. (ọ̑) nanašajoč se na mikrobe: mikrobna protoplazma / mikrobni fermenti; mikrobne bolezni / bil je dober poznavalec mikrobnega sveta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mojstrítelj — a m (ȋ) knjiž. mojstrski oblikovalec: dober poznavalec in mojstritelj jezika … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèpoznaválec — lca [u̯c tudi lc] m (ȅ ȃ) kdor ni poznavalec: nepoznavalci glasbe, umetnosti, zgodovine / na nepoznavalce razmer je njegova izjava naredila neprijeten vtis … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obujeválec — lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
