Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
dobrovéren — rna o prid. (ẹ ẹ̄) jur. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico … Slovar slovenskega knjižnega jezika
drôben — tudi drobán drôbna o tudi ó prid., drobnéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima razmeroma majhne razsežnosti: droben cvet; zbiral je različne drobne predmete; tkanina z drobnim vzorcem; na manjših policah je ležalo razno drobno blago; droben kot makovo zrnce /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dvólastník — a m (ọ̑ í) zemljiški posestnik, ki ima zemljišče na obeh straneh državne meje: carinske olajšave za dvolastnike … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kavárnar — ja m (ȃ) v nekaterih deželah lastnik, upravnik kavarne: bil je posestnik in kavarnar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lastník — a m (í) kdor ima pravno priznano pravico do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje: lastnik ne dovoli hoditi čez travnik; prejšnji lastnik je dobro skrbel za hišo; izgubljeni denar je bil najden in vrnjen lastniku / biti lastnik stanovanja;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
poséstnica — e ž (ẹ̑) ženska oblika od posestnik: posestnica stanovanja / posestnica iz Stare vasi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
poséstništvo — a s (ẹ̑) pojav ali dejstvo, da je kdo posestnik: spor zaradi posestništva / vpisati posestništvo v dokumente … Slovar slovenskega knjižnega jezika
posestvováti — újem nedov. (á ȗ) knjiž. biti posestnik česa: posestvovati kmetijo; ekspr. posestvovati družbeno moč … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sòposéstnik — a m (ȍ ẹ̑) kdor je skupaj s kom posestnik česa: z ženo sta soposestnika kmetije … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spáhija — e tudi a m (ā) v fevdalni Turčiji zemljiški posestnik, dolžen udeležiti se vojne kot konjenik: bogat spahija … Slovar slovenskega knjižnega jezika
