pomendráti

pomendráti
-ám [mǝn] dov. (á ȃ) 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pomendrati sadike; konji so pomendrali travo, žito / pomendrati gredo, polje / pomendrati na tleh ležeči klobuk / pomendrati s kopiti, nogami / pomendrati klasje v zemljo / ekspr. vrgel je sliko na tla in jo pomendral // ekspr. s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pomendrali so ga konji / bežeča množica je pomendrala več ljudi / tank, tovornjak jih je pomendral povozil 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: pomendrati ogenj 3. ekspr. brezobzirno pokoriti, uničiti: sam si in če jim boš ugovarjal, te bodo pomendrali / sovražnik je hotel pomendrati našo domovino / pomendrati svobodo 4. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pomendral je njeno ljubezen / pomendrati svoje ideale ● ekspr. pomendrati komu srce brezobzirno, hudo ga (čustveno) prizadeti pomendrán -a -o: kdor je ugovarjal, je bil pomendran; pomendrana greda

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать курсовую

Look at other dictionaries:

  • pocokláti — ám dov. (á ȃ) ekspr. pohoditi, pomendrati: vso travo bodo pocoklali / ogorek je vrgel na tla in ga s škornji pocoklal …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pomandráti — ám dov. (á ȃ) pomendrati: pomandrati travo / konj ga je pomandral …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pomezgáti — ám dov. (á ȃ) ekspr. pohoditi, pomendrati: divjad mu je pomezgala vso pšenico …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • potacáti — ám dov. (á ȃ) ekspr. pohoditi, pomendrati: vse rože bodo potacali / v gneči so ga ljudje potacali / z umazanimi čevlji potacati preprogo umazati, zamazati …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • razmendráti — ám [mǝn] dov. (á ȃ) ekspr. pomendrati: razmendrati žito / razmendrati gredo …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • razmezgáti — ám dov. (á ȃ) ekspr. pomendrati, poteptati: razmezgati svež beton / razmezgati mokro zemljo …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tráva — e ž (á) rastlina z dolgimi ozkimi listi in kolenčastim steblom brez izrazitih cvetov: spomladi trava ozeleni; po dvorišču se razrašča trava; kositi travo; krave mulijo travo; pohoditi, pomendrati, potlačiti travo; popleti, populiti, požeti travo… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”