- pólnost
- -i [u̯n] ž (ọ́) značilnost, stanje polnega: polnost posode / polnost ustnic / barva in polnost glasu ● publ. v polnosti se zavedam slabih strani predloga v celoti, popolnoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
pólnost
Look at other dictionaries:
celôta — e ž (ó) 1. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujočih se elementov: omenjene zgradbe tvorijo celoto; gradivo je avtor povezal v harmonično celoto; njegovo delo je zaokrožena celota / podrediti novo že obstoječim urbanističnim celotam; to… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
končáti — ám dov. (á ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kônec — 1 nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mašílo — a s (í) 1. stvar, s katero se maši: predivo je dobro mašilo; pri sodu, ki pušča, uporabljati mašila / kljub mašilu v ušesih je dobro slišal 2. knjiž., ekspr. kar nezadovoljivo nadomešča kaj: ta prizor v drami je le mašilo / urednik je zaradi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
okrógel — gla o [ǝu̯] prid. (ọ) 1. ki ima obliko kroga: rastlina z okroglimi listi; plošča je okrogla; deblo je v prerezu okroglo / ima okrogel obraz, okrogle oči / pecivo okrogle oblike // ki ima v prerezu obliko kroga ali dela kroga: okrogel steber /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
polnôta — e [u̯n] ž (ó) knjiž., redko polnost: polnota prsi / to daje pesmim pristnost in polnoto … Slovar slovenskega knjižnega jezika
polnozvóčnost — i [u̯n] ž (ọ̄) knjiž. zvočna polnost, bogatost: po svoji polnozvočnosti ustvarja skladba orkestralni vtis … Slovar slovenskega knjižnega jezika
povédnost — i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost povednega: povednost vzdevka / avtor kaže večji smisel za muzikalnost kot za povednost stavkov vsebinsko polnost, bogatost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sól — a m (ọ̑) kem. koloidna snov v tekočem stanju, ki vsebuje mnogo vode: sol in gel m neskl., tudi sól sóla (ọ̑) muz. solmizacijski zlog, ki označuje ton g ali peto stopnjo v lestvici í [sou̯] ž (ọ̑) 1. bela kristalna snov, ki se uporablja za… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tonálnost — i ž (ȃ) 1. muz. melodična in harmonska urejenost na osnovi določene tonalitete: v njegovih skladbah se prepletata tonalnost in atonalnost 2. um. lastnost, značilnost, določena z (barvnimi) toni: tonalnost slike; barvno polnost nadomešča siva… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
