Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
belíčen — čna o prid. (ȋ ȋ) biol. ki mu primanjkuje pigmenta: bela podlasica je belična sorodnica dihurja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krvosésen — sna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na krvosese: krvosesna podlasica / krvosesni denarni mogotci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
morílka — e [u̯k] ž (ȋ) ženska, ki umori človeka: priznala je, da je morilka; morilka moža / ekspr. podlasica je huda morilka polhov // ekspr. bolezen, za katero ljudje množično umirajo: morilka jetika, kuga … Slovar slovenskega knjižnega jezika
múha — e ž (ú) 1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plávati — am nedov. (ȃ) 1. premikati se po vodi z gibanjem, premikanjem nog, rok, telesa: labodi, ribe plavajo; kopalci so plavali čez preliv; učiti se plavati / plava samo s plavalnim obročem / podlasica tudi plava; te živali plavajo z repom / plavati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pregrizováti — újem nedov. (á ȗ) s stiskom zob delati luknjo, luknje v kaj: podlasica je pregrizovala kokošim vratove // s stiskom zob deliti na dva dela: pregrizovati pšenična zrna … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samotáriti — im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. hote živeti sam, brez stikov, povezave z drugimi: odkar mu je žena umrla, samotari / nič vas ne vidimo, kar samotarite v svoji sobi / podlasica najraje samotari 2. ne imeti okoli sebe, v bližini drugih stvari svoje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samotárski — a o prid. (á) ki hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: samotarski človek; po naravi je precej samotarski / samotarski medved; podlasica je samotarska žival / samotarsko življenje samotársko prisl.: samotarsko živeti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
úren — 1 rna o prid. (ȗ) nanašajoč se na uro: urni mehanizem; urna verižica / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni; urni stolp stolp z uro; urni žepek telovnika žepek za žepno uro / urna zmogljivost stroja zmogljivost stroja na uro ◊… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vzdévek — vka m (ẹ̑) izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti: vzdevek je zanj zelo primeren; dati, dobiti, imeti vzdevek; poznati koga po vzdevku; klicali so ga z vzdevkom; ljubkovalen, posmehljiv, smešen, žaljiv vzdevek; vzdevek Podlasica / revija se … Slovar slovenskega knjižnega jezika
