samotárski

samotárski
-a -o prid. (á) ki hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: samotarski človek; po naravi je precej samotarski / samotarski medved; podlasica je samotarska žival / samotarsko življenje samotársko prisl.: samotarsko živeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать курсовую

Look at other dictionaries:

  • jázbec — a [bǝc] m (ȃ) 1. čokata žival z dolgim ozkim gobcem, sive barve: jazbec lomi koruzo; spi kot jazbec trdno ♦ lov. jazbeca izkaditi spraviti ga iz brloga z dimom // samec te živali: jazbec in jazbečevka 2. slabš. čudaški, samotarski moški: le kaj… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ljudjé — ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 1. množina od človek, razen 4: a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • mizantrópski — a o prid. (ọ̑) knjiž., redko ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe, ljudomrzen: postal je mizantropski in samotarski …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ogíbati se — am se in ljem se nedov. (ȋ) 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • omŕzniti — em dov. (ŕ ȓ) knjiž. 1. nekoliko zmrzniti, navadno na površini; namrzniti: v tem mrazu so mu ušesa omrznila / tla so malo omrznila 2. postati hladen, mrzel; ohladiti se: zajtrk je omrznil; spij kavo, da ne omrzne; pren. po tem dogodku ji je srce …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • posamotáriti — im dov. (á ȃ) nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane samotarski: razmere so ga posamotarile; po moževi smrti se je posamotarila / po napornem delu rad posamotari je rad krajši čas sam …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • túhtavec — vca m (ú) pog. kdor (rad) premišlja, razglablja: po naravi je tuhtavec; samotarski tuhtavec …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vihárnik — a m (ȃ) 1. samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem: posedli so okrog starega viharnika; krivenčast, mogočen, suh viharnik; viharnik na robu skalnega previsa; macesen viharnik // ekspr. človek, ki je sposoben prenašati težave: fant je… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”