- označítev
- -tve ž (ȋ) glagolnik od označiti: označitev hiš za rušenje / temeljita označitev pisatelja / označitev pokrajine
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
označítev
Look at other dictionaries:
demarkácija — e ž (á) jur. označitev, označevanje mejne črte na kraju samem: razmejitvena komisija je nadzorovala demarkacijo nove državne meje ♦ med. pas vnetega tkiva … Slovar slovenskega knjižnega jezika
graduácija — e ž (á) teh. označitev merske priprave s črticami, navadno tudi s številkami, razdelba: izdelati graduacijo // črtice, navadno tudi številke na merski pripravi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iménski — a o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na ime: zbrati imenske podatke / imenska označitev predmeta / imenski seznam 2. lingv. izpeljan iz samostalnika ali pridevnika: ti glagoli so imenski / imenska končnica; imenska sklanjatev sklanjatev samostalnika… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nadróbnost — i ž (ọ̑) kar za označitev česa ni bistveno, pomembno; podrobnost: povedal je nekaj nadrobnosti o poteku dela; prezrl ni niti najmanjše nadrobnosti; spuščati se v nadrobnosti; dogodek je opisal z vsemi nadrobnostmi / ekspr. stvar pozna v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nomenklatúra — e ž (ȗ) navadno s prilastkom sistematično urejen skupek imen, nazivov za predmete kake znanosti, stroke, delovnega področja: botanična, kemijska nomenklatura; mednarodna nomenklatura; nomenklatura artiklov, izdelkov / nomenklatura poklicev //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
numerácija — e ž (á) knjiž. označitev česa s številko, navadno z zaporedno; oštevilčenje: končati numeracijo; zmotiti se pri numeraciji / nova hišna numeracija // številka, ki označuje kaj: zbrisati numeracijo ◊ mat. numeracija sistem številk in njihovega… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obeléžba — e ž (ẹ̑) publ. označitev, zaznamovanje: obeležba drevja za sečnjo / obeležba trase za cesto // znak, znamenje: obeležbe na cestišču … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oznáčenje — a s (ȃ) označitev: pomanjkljivo označenje vozil / označenje oseb / označenje razpoloženja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
podróbnost — i ž (ọ̑) kar za označitev česa ni bistveno, pomembno: izvedeti, pripovedovati podrobnosti; pogovoriti se je treba še o podrobnostih / ne bom se spuščal v podrobnosti / ekspr. načrt sta izdelala do podrobnosti zelo natančno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pomèn — éna m (ȅ ẹ) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ … Slovar slovenskega knjižnega jezika
