Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
opojen — òpojen prid. DEFINICIJA 1. koji se čim omamio [opojen mirisom oleandra] 2. pren. koji se čim oduševio [opojen ljepotom krajolika], usp. zanesen ETIMOLOGIJA vidi opojan … Hrvatski jezični portal
opojíti — ím dov., opójil (ȋ í) 1. povzročiti pijanost: vino ga je opojilo 2. nav. ekspr. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja: duh teh rož človeka opoji / glasba jih je popolnoma opojila; opojila ga je misel, da bo doma opojèn êna o: opojen… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
opòjiti — opòjiti1 svrš. 〈prez. īm, pril. pr. īvši, prid. rad. opòjio〉 1. {{001f}}(koga, što) ekspr. opjevati, pjesnički ukrasiti lijepim riječima i pjesničkim izrazom 2. {{001f}}(koga) pravosl. u bogoslužju pravoslavnih i drugih istočnih kršćana opjevati… … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
opojiti — opòjiti2 (koga, se) svrš. <prez. òpojīm (se), pril. pr. īvši (se), prid. trp. òpojen> DEFINICIJA v. opajati ETIMOLOGIJA vidi opojan … Hrvatski jezični portal
izdihávati — am nedov. (ȃ) 1. iztiskati zrak iz pljuč pri dihanju: počasi izdihavati; vdihavati in izdihavati 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: izdihavati toplo sapo / izdihavala je v šipo, da bi se led odtajal 3. knjiž. oddajati, širiti: ogreto… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izdišáti — ím tudi zdišáti ím dov. (á í) knjiž. oddati, dati prijeten vonj: rože so izdišale opojen vonj izdišáti se tudi zdišáti se prenehati dišati: vijolice so se izdišale / kava se je izdišala, ker ni bila dobro zaprta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pijàn — ána o prid. (ȁ ȃ) 1. ki zaradi zaužite alkoholne pijače ne govori, ne ravna normalno, razsodno: pijan človek se je opotekal po cesti; biti, postati pijan; gostje so že pijani; zmeraj je pijan; pijan je kot čep, klada, krava, pog. kot mavra… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tuberóza — e ž (ọ̑) vrtn. gomoljasta okrasna rastlina z dišečimi, lilijam podobnimi cveti v socvetjih, Polianthes tuberosa: opojen vonj tuberoz … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vónj — a m (ọ̑) 1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi: vonj se širi, ekspr. plava po prostoru; ekspr. vonj se razpuhti, sili, udarja v nos; dajati, oddajati vonj; puščati za seboj neprijeten vonj // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vzdúh — a m (ȗ) zastar. 1. zrak: vzduh je težek in soparen; vdihavati svež vzduh; vlažen vzduh / škrjanček je zletel v vzduh // ozračje, vzdušje: ustvariti demokratičen vzduh 2. duh, vonj: opojen vzduh; vzduh po ribah … Slovar slovenskega knjižnega jezika
