- obéróč
- prisl. (ẹ̑-ọ̑) knjiž. z obema rokama: oberoč nositi na mizo; oberoč se prijeti za glavo; oberoč vihteti meč ∙ knjiž. oberoč dajati biti radodaren, velikodušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.