mórati — am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
aktuálnost — i ž (ȃ) sodobna pomembnost, važnost, nujnost: to daje njegovemu delu veliko aktualnost; politična aktualnost; žgoča aktualnost; aktualnost problematike // nav. mn. pomemben ali zanimiv dogodek: seznanjati se z aktualnostmi današnjega časa /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
apodíktičen — čna o prid. (í) ki izraža popolno gotovost in ne trpi ugovora: apodiktične izjave, trditve / apodiktični ton pouka; v kritiki ne bi hotel biti tako apodiktičen, kot je on ♦ filoz. apodiktična sodba sodba, ki izraža logično nujnost ali neposredno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blagóvnost — i ž (ọ̄) ekon. značilnost blagovnega gospodarstva: povečati blagovnost kmetijstva; blagovnost proizvodnje je v današnjem času nujnost; visoka stopnja blagovnosti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
determinatíven — vna o prid. (ȋ) ki vnaprej določa, opredeljuje, določilen: determinativni moment razvoja; determinativna nujnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
determinístičen — čna o prid. (í) nanašajoč se na determinizem: deterministični nauk; deterministični zakoni / deterministični pesimizem; deterministična nujnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
diktírati — am nedov. in dov. (ȋ) 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati: najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gerundív — a m (ȋ) lingv. glagolska oblika v latinščini, ki izraža nujnost dejanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hotéti — hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čǝm] čèš [tudi čǝš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ ọ nọčem néčem) 1. izraža voljo, željo osebka a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ímperativ — a m (ȋ) 1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
