živál — i [au̯] ž (ȃ) 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žêna — e tudi é ž, rod. mn. žên in žená (é) 1. poročena ženska v odnosu do svojega moža: ima ženo in dva otroka; izgubiti, zapustiti ženo; skrbeti za ženo; prišel je z ženo; bila mu je dobra žena / postala sta mož in žena poročila sta se; dati komu hčer … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bílo — a s (í) 1. raba peša utrip, bitje, pulz: zastrupljenec ima hitro bilo / potipal je bolniku bilo 2. priprava za bitje, udarjanje: tolči po bilu; ura z bilom / električno bilo zvočna signalna naprava ♦ tekst. del statev, ki z grebenom pribija votek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
indivíduum — dua tudi a m (ȋ) 1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua 2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
môra — e ž (ó) 1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora // narisano,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
móž — á m, mn. možjé (ọ̑) 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim 2. dorasel človek moškega … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sfínga — e ž (ȋ) mitol. bitje, ki ima levji trup in človeško glavo: kip sfinge pred egiptovskimi piramidami // v grški mitologiji tako bitje s krili, ki zastavlja težko rešljive uganke in usmrti vsakogar, ki ne ugane: ukaniti sfingo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
škràt — škráta m, im. mn. tudi škrátje (ȁ á) 1. v pravljicah zelo majhnemu moškemu podobno bradato bitje, navadno nagajivo: škrat je živel v votlem drevesu; poreden škrat; zgodbe o škratih; bila je nagajiva kot škrat / gorski, gozdni škrat; dežela… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stvòr — stvôra m (ȍ ó) 1. slabš., navadno s prilastkom bitje, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja strah, odpor: po cesti se mu je bližal čuden stvor; ta stvor je komaj podoben človeku / beden, pokvarjen stvor / to ni ženska, to je stvor 2. slabš.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
amplitúda — e ž (ȗ) 1. fiz. največja vrednost nihajoče fizikalne količine: amplituda električne napetosti; amplituda nihanja; amplituda odmika nihala 2. razpon, razlika med najvišjo in najnižjo vrednostjo, mero česa: temperaturna amplituda; amplituda… … Slovar slovenskega knjižnega jezika