narékovati

narékovati
-ujem in narekováti -újem nedov. (ẹ̑; á ȗ) etn. narekati, naricati: ženske so jokale in narekovale

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужно сделать НИР?

Look at other dictionaries:

  • narekováti — újem nedov. (á ȗ) 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis: narekovati strojepiski, učencem; narekovati pismo, zapisnik / pog. narekovati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju 2. predlagati kaj tako, da je za… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • diktafón — a m (ọ̑) teh. električna priprava za zapisovanje in reprodukcijo govorjenih besed: narekovati v diktafon …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • diktírati — am nedov. in dov. (ȋ) 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati: najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju 2.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • narékati — 1 am nedov. (ẹ̑) etn. izražati žalost za umrlim z obredno pesmijo: jokala je na grobu in narekala; narekati za bratom / narekati umrlemu očetu 2 am nedov. (ẹ̑) knjiž., redko narekovati, diktirati: narekala mu je stavek za stavkom / dela, kakor… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • narekovánje — a s (ȃ) glagolnik od narekováti: razlagi sledi narekovanje glavnih misli; pisanje po narekovanju po nareku …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • snóv — í ž (ọ̑) 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa: snov se spreminja; mrtva, živa snov; zakon o ohranitvi snovi 2. navadno s prilastkom kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa in ima določene lastnosti, značilnosti: ta snov dobro… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • stenográf — a m (ȃ) kdor poklicno stenografira: narekovati stenografu; skupščinski, sodni stenografi; sestanek slovenskih stenografov / strojni stenograf kdor piše na stenografski stroj ◊ adm. debatni stenograf ki piše s hitrostjo do sto besed v minuti;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tájnica — e ž (ȃ) ženska, ki opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle: narekovati pismo tajnici; zaposlena je kot tajnica; tajnica direktorja / tajnica režije ki med snemanjem zapisuje tehnične, organizacijske podatke, režiserjeve opombe …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”