- mečkáč
- -a [mǝč tudi meč] m (á) slabš. kdor počasi dela: mečkač je, pa še veliko napak naredi; si pa že tak mečkač; težko gledam tega mečkača / neodločen mečkač
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
mečkáč
Look at other dictionaries:
cíncar — ja m (ȋ) pog., ekspr. kdor (rad) cinca, omahuje: ta človek je znan cincar in mečkač … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mečkálo — a [mǝč tudi meč] s (á) mečkač: še zmeraj si tako mečkalo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mečkávec — vca [mǝč tudi meč] m (ȃ) redko mečkač: priganjal je mečkavce … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mečkón — a [mǝč tudi meč] m (ọ̑) nar. mečkač: Bil je slaboten in počasen, mečkon, zato ga kmetje niso marali na dnino (C. Kosmač) … Slovar slovenskega knjižnega jezika
