Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ušésen — sna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na uho: ušesna odprtina / ušesni mešiček (ušesna) mečica; (ušesna) mečica mehki spodnji del uhlja / ušesni čep iz vate, plastične snovi oblikovan čep, ki, vstavljen v sluhovod, ščiti pred hrupom, ropotom; zdravnik… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mešíček — čka m (ȋ) 1. manjšalnica od meh: polšji mešiček / mešiček soli, vina 2. kar je po obliki temu podobno: v notranjem ušesu sta dva kožnata mešička; jajčeca so skrita v belkastih mešičkih / uničevanje mešičkov borovega prelca zapredkov, kokonov ♦… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zalíčje — a s (ȋ) knjiž. zadnji del lic: ušesna mečica, zraščena z zaličjem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
