- lahkožív
- -a -o prid. (ȋ í) 1. ki moralno ni neoporečen: družiti se z lahkoživimi dekleti / lahkoživo življenje 2. ki ima površen, brezskrben odnos do življenja: lahkoživega mladeniča je nesreča zresnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
lahkožív
Look at other dictionaries:
hòladrí — medm. (ȍ ȋ) izraža veselje, razigranost: zdaj pa, holadri, veselo / holadri holadro; holadrija holadra; sam.: pog. med svati je pravi holadri / pog. on je bolj na holadri veseljaški, lahkoživ … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lahkožívček — čka m (ȋ) ekspr. lahkoživ človek: bil je lahkoživček in zapravljivček … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lahkožívec — vca m (ȋ) ekspr. lahkoživ človek: biti lahkoživec in ženskar / lahkoživec je, zato ga nič ne skrbi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lahkožíven — vna o prid. (ȋ) star. lahkoživ: lahkoživna in razuzdana ženska / fant je bil nadarjen, a len in lahkoživen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tìč — tíča m (ȉ í) 1. pog. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptič: tiči žvrgolijo; ujeti tiča; petje tičev; poje kot tič lepo; živi kot tič svobodno, brezskrbno 2. ekspr. lahkoživ, malopriden človek: ljudje takih tičev ne marajo; za… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
