- kljubovánje
- -a s (ȃ) glagolnik od kljubovati: kljubovanje očetu / to je naredil iz kljubovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
kljuboválen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na kljubovanje: bila je ošabna in kljubovalna / kljubovalen pogled ♦ ped. kljubovalna doba doba, navadno med drugim in tretjim letom starosti in v puberteti kljuboválno prisl.: kljubovalno se je obnašal … Slovar slovenskega knjižnega jezika