izvŕšba

izvŕšba
-e ž (ȓ) jur. prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb: opraviti, ustaviti izvršbo; odložitev izvršbe / sodna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi sodišče; upravna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; izvršba na nepremičnine, nepremičninah; izvršba z rubežem

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • izvršílen — lna o prid. (ȋ) 1. ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: opravljati izvršilne in upravne zadeve / izvršilni odbor; izvršilni organi; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov 2.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • upráven — vna o prid. (á ā) nanašajoč se na upravo ali upravljanje: a) upravna razdelitev države; upravne reforme; dobiti upravno samostojnost / upravni okoliš; upravna enota; upravne meje; upravno središče otoka / upravni delavec; upravni predpis; upravne …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • brezuspéšen — šna o prid. (ẹ ẹ̄) ki je brez uspeha: brezuspešen boj; tolažba je ostala brezuspešna; brezuspešno delo; brezuspešna prizadevanja; pogajanja so bila brezuspešna ♦ jur. brezuspešna izvršba brezuspéšno prisl.: brezuspešno iskati; brezuspešno je… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dovolílo — a s (í) redko dovolilnica, dovoljenje: dati, preklicati dovolilo; potno dovolilo ♦ jur. izvršilno dovolilo sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • eksekúcija — e ž (ú) izvršitev smrtne kazni, usmrtitev: bil je ustreljen kot talec med prvimi italijanskimi eksekucijami; odred za eksekucijo; prostor za eksekucije // jur. prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb; izvršba: dolg je izterjal z eksekucijo; …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • naslòv — óva m (ȍ ọ) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nèpremičnína — e ž (ȅ ȋ) nav. mn. stvar, ki po svoji naravi ne more spremeniti mesta, položaja: trgovati z nepremičninami / davek na nepremičnine ♦ jur. izvršba na nepremičnine, nepremičninah …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • premičnína — e ž (ȋ) nav. mn. stvar, ki po svoji naravi lahko spremeni mesto, položaj: popis premičnin; premičnine in nepremičnine ♦ jur. izvršba na premičnine, premičninah …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”