- izučítev
- -tve ž (ȋ) glagolnik od izučiti: izučitev kovačev; izučitev v kovinski stroki
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
izučítev
Look at other dictionaries:
dôba — e ž (ó) 1. s prilastkom omejeno trajanje a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe … Slovar slovenskega knjižnega jezika
účen — čna o prid. (ȗ) nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček; učna knjiga; učne metode; učno vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja; učne ustanove; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
