elípsa — e ž (ȋ) 1. geom. sklenjena krivulja ovalne oblike, pri kateri je vsota razdalj katerekoli točke od obeh gorišč stalna: narisati elipso / planeti se gibljejo okrog sonca po elipsah / kolo je dobilo obliko elipse // lik, ki ga omejuje ta črta:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izpústen — tna o prid. (ȗ) nanašajoč se na izpust: izpustno potrdilo / izpustna cev, pipa / izpustna vratca ♦ teh. izpustni ventil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pogójen — jna o prid. (ọ̄) nanašajoč se na pogoj: pogojna privolitev / pogojni vpis na fakulteto ◊ biol. pogojni refleks pridobljena reakcija na dražljaj s sodelovanjem velikih možganov; jur. pogojni izpust; pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tríje — tudi trijé trí trí štev., rod., mest. tréh, daj. trém, tož. trí, or. trémi (ȋ; ẹ̑) 1. izraža število tri [3] a) v samostalniški rabi: dve in ena je tri; od šestih so ostali samo trije; bila je sama proti trem / ura je tri; vstati ob treh… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
trípíčje — a s (ȋ ȋ) knjiž. ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka; tri pike: v Cankarjevih črticah je veliko tripičij … Slovar slovenskega knjižnega jezika
trópíčje — a s (ọ̑ ȋ) knjiž. ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka; tri pike: napisati tropičje; v pismu je bilo polno tropičij in klicajev … Slovar slovenskega knjižnega jezika