avtomátičen

avtomátičen
-čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatični stroji; avtomatične prestave, zavore; avtomatična tehtnica / avtomatična telefonska centrala; avtomatično prevajanje; avtomatično usmerjanje prometa 2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: avtomatičen prehod pravic in dolžnosti; avtomatična valorizacija pokojnin; avtomatično napredovanje v službi // nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: avtomatični gibi; njegovo pripovedovanje je bilo čisto avtomatično / osebe v njegovi povesti so preveč avtomatične avtomátično prisl.: naprava deluje avtomatično; s tem bo avtomatično izgubil svoj položaj; avtomatično mu je pritrdil

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • pólavtomátičen — čna o [ou̯] prid. (ọ̑ á) 1. ki ni popolnoma avtomatičen: polavtomatični stroji; polnjenje je polavtomatično 2. ki poteka skoraj brez sodelovanja človekove volje, zavesti: polavtomatično delo ga ni veselilo …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • razklòp — ópa in ôpa m (ȍ ọ, ó) glagolnik od razklopiti: razklop pasti / avtomatičen razklop naprave / razklop rude; razklop s kislino …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • samodéjen — jna o prid. (ẹ̄) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samodejni stroji; samodejna naprava / samodejna telefonska centrala; samodejne zavore ♦ elektr. samodejno prekinjalo avtomatsko prekinjalo; med.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • samodélen — lna o prid. (ẹ̑) star. avtomatičen: samodelne naprave; samodelno delovanje ● star. samodelno sukno doma narejeno sukno samodélno prisl.: stroj deluje samodelno; vrata se zapirajo samodelno …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • samogíben — bna o prid. (í ȋ) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samogibne naprave / kupiti samogibni avtomobilček / samogibna sprožitev 2. nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti:… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zavésten — tna o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje // redko ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec; bolnik ni več zavesten 2. ki poteka, se naredi… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”