izgoréti — ím dov., izgôrel (ẹ í) 1. prenehati goreti: sveča je izgorela; pren., ekspr. bes v njem je izgorel ∙ ekspr. izgoreti od hrepenenja izčrpati se, oslabeti; ekspr. kar izgorela bi od sramu zelo me je sram // pesn. prenehati žareti: zarja je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iztróšiti — im, in iztrošíti in iztróšiti im dov. (ọ; ȋ ọ) publ. porabiti, izčrpati: pri delu je iztrošil vse svoje moči iztróšiti se, in iztrošíti se in iztróšiti se 1. izrabiti se, dotrajati: stroj se iztroši 2. izčrpati se, oslabeti: pri tem delu so se … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zdélati — am dov. (ẹ ẹ̑) 1. ekspr. izčrpati, oslabiti: bolezen, vročina človeka zdela; lakota ga je zdelala / pot na vrh ga je zelo zdelala utrudila; brezoseb. zdelalo jo je, da se je kar sesedla / taki napori zdelajo živce 2. ekspr. natepsti, pretepsti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iz... — ali iz... in z... ali iz... in s... ali iz... tudi z... ali iz... tudi s... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z iz, izpod za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti iz notranjosti česa navzven: izbrizgati, izčenčati,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izčímžati — am dov. (ȋ) star. izčrpati, oslabiti: bolezen človeka izčimža izčímžan a o: suh, izčimžan starček … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izčŕpanje — a s (r̄) glagolnik od izčrpati: popolno izčrpanje zalog / tako delo vodi do telesnega izčrpanja izčrpanosti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izčrpljív — a o prid. (ȋ í) 1. ki se da izčrpati, izrabiti: izčrpljivi viri energije; pisateljevo delo ni do kraja izčrpljivo 2. izčrpavajoč: izčrpljivo delo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izhrepenéti — ím dov. (ẹ í) knjiž., redko s hrepenenjem izčrpati, oslabiti: izhrepeneti dušo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izhrôpsti — hrôpem dov., izhrópel in izhrôpel izhrôpla (ó) ekspr. 1. hropeč reči, povedati: izhropel je nekaj nerazločnih besed 2. s hropenjem izčrpati: na dirki je izhropel pljuča // umreti: mnogo ljudi je izhroplo pred njegovimi očmi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izmolíti — mólim dov. (ȋ ọ) rel. z molitvijo priti do česa: izmoliti srečo, zdravje; izmolila je, da se je sin spreobrnil; cele noči je premolil, a miru si ni izmolil izmolíti se ekspr. z molitvijo se utruditi, izčrpati: molila je tako dolgo, da bi se… … Slovar slovenskega knjižnega jezika