- gospôska
- in gospóska -e ž (ó; ọ́) star. predstavniki oblasti, oblast: gosposka je krivce ostro sodila / bili so podložni graščinski gosposki; cerkvena, posvetna gosposka
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
gospôska
Look at other dictionaries:
dežêlski — a o prid. (ē) nanašajoč se na deželo: a) deželski privilegiji / deželska in cerkvena gosposka posvetna gosposka ♦ zgod. deželsko sodišče v fevdalizmu sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki b) star. deželski učitelj podeželski… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dréti — 1 dêrem tudi drèm nedov., tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl (ẹ é, ȅ) 1. silovito in hitro teči: hudournik dere po skalovju; voda močno dere / ekspr. iz nosa mu je drla kri; pot mu je curkoma drl po obrazu; solze so mu drle po licih ∙ preg. tiha … Slovar slovenskega knjižnega jezika
duhóvski — a o prid. (ọ) 1. star. duhovniški: duhovski poklic, stan; pogosto zahaja v duhovsko družbo / duhovske knjige verske, nabožne; duhovska gosposka cerkvena oblast 2. zastar. duhoven, duševen: bil nam je duhovski voditelj; nasprotja med duhovskim in … Slovar slovenskega knjižnega jezika
frônki — ov m mn. (ō) zastar. davek: plačati fronke; gosposka nalaga fronke na sol … Slovar slovenskega knjižnega jezika
glísta — e ž (í) 1. nečlenast črevesni zajedavec človeka in živali: dobiti, imeti, odpraviti gliste; sredstvo proti glistam / človeška glista 2. nizko suh, slaboten človek, navadno neprijeten, slabega značaja: ta glista nima niti toliko moči kakor kako… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gospóščina — tudi gospôščina e ž (ọ̄; ó) 1. zastar. gosposka: gospoščina je nalagala velike davke / deželska gospoščina / jara gospoščina jara gospoda 2. do odprave tlačanstva posestvo zemljiškega gospoda: graščak se je vrnil na svojo gospoščino; oskrbnik… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gospôski — a o prid. (ó) 1. nanašajoč se na gospode ali gospodo: a) biti gosposkega rodu, stanu; rad zahaja v gosposko družbo b) to je gosposki človek; precej gosposki je; ima gosposke navade; gosposka obleka; dali so ji gosposko ime; gosposko vedenje /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ízba — e ž (ȋ) 1. knjiž. soba, navadno manjša: prebeliti izbo; povabil ga je v svojo izbo; gosposka, majhna, mračna, topla izba / podstrešna izba 2. nar. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši; hiša: vsa družina se je zbrala v izbi / prednja izba 3 … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kázniti — im dov. in nedov. (ȃ) zastar. kaznovati: kaznili so ga za njegovo svojevoljno dejanje; gosposka je znala ostro kazniti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nalíšpanka — e ž (ȋ) star. nalepotičena ženska: gosposka nališpanka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
