Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
glušíti — ím nedov. (ȋ í) povzročati, da se kaj ne sliši: mehka preproga je glušila korake / veter je glušil glas zvonov, da jih je bilo komaj slišati dušil // s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: glušilo ga je tuljenje in brnenje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
glúhec — hca m (ȗ) glušec: slepci in gluhci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
glušljív — a o prid. (ȋ í) redko glušeč, oglušujoč: glušljiv hrup … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tòp — tôpa m, mn. topóvi (ȍ ó) 1. močno strelno orožje z dolgo cevjo za streljanje zlasti v bolj oddaljen cilj: topovi pokajo, ekspr. grmijo; top se je sprožil; nabiti top; uliti top; streljati s topovi; ladijski top 2. teh., navadno s prilastkom topu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
