dvolíčen — čna o prid. (ȋ) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje ● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dvá — é é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 1. izraža število dve [2] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dvolíčnež — a m (ȋ) ekspr. dvoličen človek: na tak način so se vzgajali dvoličneži … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dvolíčnik — a m (ȋ) ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dvolík — a o prid. (ȋ ȋ) 1. knjiž. ki ima dve obliki: jezik ima veliko dvolikih besed 2. redko dvolíčen: dvoliki ljudje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plát — í ž (ȃ) raba peša stran, del: a) sprednja plat hiše / na naši plati je hrib strm b) leva, desna plat dvorane; leva plat vrta je neobdelana c) granato je razneslo na vse plati / kolo je zanašalo na levo plat na levo; napadli so jih z vseh plati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika