- duhóvniški
- -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na duhovnike: duhovniški poklic; duhovniška služba; duhovniško življenje / duhovniška obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
duhóvniški
Look at other dictionaries:
klêrik — a m (ȇ) rel. pripravnik za duhovniški poklic ali duhovnik: kleriki in laiki // nekdaj pripravnik za duhovniški poklic, na najnižji stopnji: posvetitev klerikov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
akolít — a m (ȋ) rel. pripravnik za duhovniški poklic, za stopnjo nižji od subdiakona: pri obredih asistirajo leviti in akoliti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
celibát — a m (ȃ) obvezna neoženjenost, zlasti duhovnikov nekaterih veroizpovedi, brezženstvo: protestantizem je odpravil celibat; zagovorniki in nasprotniki celibata / duhovniški celibat … Slovar slovenskega knjižnega jezika
diákon — a m (á) v katoliški in pravoslavni cerkvi pripravnik za duhovniški poklic, ki je prejel zadnji red pred mašniškim posvečenjem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
duhóven — vna m (ọ) star. duhovnik: duhoven je začel pridigo / vojaški duhoven vna o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na duh duhá: a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
duhóvništvo — a s (ọ) 1. duhovniki: duhovništvo je dušilo napredno miselnost; duhovništva je primanjkovalo; biti pod pritiskom duhovništva 2. redko duhovniški poklic: posvetil se je duhovništvu / njegovo duhovništvo je bilo v tem kraju malo uspešno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
duhóvski — a o prid. (ọ) 1. star. duhovniški: duhovski poklic, stan; pogosto zahaja v duhovsko družbo / duhovske knjige verske, nabožne; duhovska gosposka cerkvena oblast 2. zastar. duhoven, duševen: bil nam je duhovski voditelj; nasprotja med duhovskim in … Slovar slovenskega knjižnega jezika
duhóvstvo — a s (ọ) star. 1. duhovniki: nižje, višje duhovstvo; plemstvo in duhovstvo 2. duhovniški poklic: odločil se je za duhovstvo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dúša — e ž (ú) 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
eksorcíst — a m (ȋ) rel. pripravnik za duhovniški poklic, za stopnjo nižji od akolita: lektorji in eksorcisti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
