izpričeváti — újem tudi spričeváti újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zagovárjati — am nedov. (ȃ) 1. govoriti v korist koga, ki se negativno ocenjuje: kradel je, ti ga pa še zagovarjaš; matere rade zagovarjajo svoje otroke / zagovarjati koga pred kom; zagovarjati koga pred očitki // odvzemati, zmanjševati krivdo: morilca… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
a posterióri — prisl. (ọ̄) filoz. iz izkustva, po izkustvu, ant. a priori: dokazovati, sklepati a posteriori; neskl. pril.: spoznanje a posteriori … Slovar slovenskega knjižnega jezika
argumentírati — am nedov. in dov. (ȋ) utemeljevati, dokazovati kako trditev: argumentirati predlog; argumentirati s številkami; dobro, slabo argumentirati argumentíran a o: argumentirana znanstvena razprava … Slovar slovenskega knjižnega jezika
braníti — in brániti im nedov. (ȋ á) 1. odvračati napad: braniti most, prehod čez reko; ko je branil tovariša, je bil še sam ranjen; ekspr. braniti do zadnje kaplje krvi, na življenje in smrt; braniti z orožjem; hrabro, srdito braniti; ni napadal, ampak… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dokazovánje — a s (ȃ) glagolnik od dokazovati: njegovo dokazovanje je pravilno; sodnik je zaključil dokazovanje; izčrpno dokazovanje; dokazovanje v matematiki; predmet dokazovanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izpodbíjati — am in spodbíjati am nedov. (í) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstranjevati izpod česa: izpodbijati železniške pragove 2. prizadevati si zanikati, ovreči: izpodbijati dokaze; izpodbijati pravico do svobodnega odločanja; izpodbijati zasluge za kaj //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mislívost — i ž (í) star. sposobnost za mišljenje: dokazovati mislivost živali … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nàdvrédnost — i ž (ȁ ẹ) 1. knjiž. večja vrednost, večvrednost: dokazovati nadvrednost česa 2. ekon. presežna vrednost: prilaščati si nadvrednost skupnega dela … Slovar slovenskega knjižnega jezika
napáčnost — in nápačnost i ž (ȃ; ȃ) lastnost, značilnost napačnega: napačnost razlage / dokazovati napačnost filozofskega nazora / redko marsikatero napačnost bi mu lažje odpustil kot lažnivost slabo lastnost, napako … Slovar slovenskega knjižnega jezika
