- dobrotljív
- -a -o prid., dobrotljívejši (ȋ í) ki (rad) izkazuje, deli dobrote: dobrotljiv človek; prizadeva si, da bi bil dobrotljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
dobrotljív
Look at other dictionaries:
blagodáren — rna o prid. (á ā) star. dobrotljiv, radodaren: bila je blagodarna žena // blagodejen, dobrodejen: blagodarni vpliv vzgoje blagodárno prisl.: narava blagodarno razsipa svoje darove … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dobróten — tna o prid. (ọ̑) knjiž. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
