- dobríka
- -e ž (í) nar. dobrovita
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
dobríka
Look at other dictionaries:
dobríkati se — am se nedov. (ȋ) izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika dobrikajóč se a e: pes se je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dobríkav — a o prid. (í) ki se (rad) dobrika: dobrikav človek / govoriti sladke, dobrikave besede dobríkavo prisl.: dobrikavo ji je pogledal v oči … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mahljáti — ám nedov. (á ȃ) narahlo mahati: vzklikala je in mahljala z rokami; psiček mahlja z repom / mahlja mi v pozdrav, s klobukom / ekspr. s šibo začne mahljati po volu / pog., ekspr. vsak dan jo je mahljal v mesto mahljáje: pes se mu dobrika, mahljaje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mámica — e ž (ā) ljubk. mama, mati: otrok se dobrika mamici / kot nagovor dober večer, mamica / stara mamica stara mati, babica ∙ ekspr. obleka za bodoče mamice za noseče ženske … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sladkáč — a m (á) ekspr. kdor se dobrika, prilizuje: sladkačem se je izogibala … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sladkoúst — a o prid. (ȗ ū) knjiž., ekspr. ki se z lepim, izbranim govorjenjem dobrika, prilizuje: to je sladkoust in lažniv človek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
