zvoníti

zvoníti
-ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • zvoniti — zvòniti (Ø) nesvrš. <prez. īm, pril. sad. nēći, gl. im. njēnje> DEFINICIJA 1. a. proizvoditi zvonjavu (o zvonu) b. ječati poput zvona, odzvanjati, odjekivati [zvoniti u ušima sjećati se nekog imena ili čega drugoga što se čulo] c. zvučati… …   Hrvatski jezični portal

  • zvòniti — (∅) nesvrš. 〈prez. īm, pril. sad. nēći, gl. im. njēnje〉 1. {{001f}}a. {{001f}}proizvoditi zvonjavu (o zvonu) b. {{001f}}ječati poput zvona, odzvanjati, odjekivati [∼ u ušima sjećati se nekog imena ili čega drugoga što se čulo] c. {{001f}}zvučati… …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • zvón — a tudi á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kampanati — kampànati nesvrš. <prez. ām, pril. sad. ajūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA reg. 1. zvoniti 2. jednolično zvoniti udaranjem klatna po jednoj strani zvona ETIMOLOGIJA vidi kampana …   Hrvatski jezični portal

  • zazvoniti — zazvòniti (Ø) svrš. <prez. zàzvonīm, pril. pr. īvši, prid. rad. zazvònio> DEFINICIJA 1. početi zvoniti 2. naglo, nakratko ili jednokratno se oglasiti kao zvono ETIMOLOGIJA za + v. zvon, zvoniti …   Hrvatski jezični portal

  • jútranjica — e ž (ú) 1. zvezda Venera na jutranjem nebu; danica: svetla jutranjica / zvezda jutranjica 2. mn., rel. del dnevnic, namenjen za zgodnje jutro: moliti jutranjice / zbrati se k jutranjicam ◊ etn. jutranjica pesem, ki se poje ženinu in nevesti prvo… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jútro — 1 a s (ú) 1. del dneva ob sončnem vzhodu: bilo je že jutro, ko so prišli; jutro nastaja; prišlo, knjiž. napočilo je usodno jutro; pričakovati jutro; bedeti do jutra; že od jutra ga boli glava; ekspr. dela od (ranega) jutra do (poznega) večera ves …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • klénkati — am nedov. (ẹ̑) 1. nav. ekspr. zvoniti, navadno ob nesreči, smrti: že nekaj časa klenka / mrtvaški zvon klenka / začelo je klenkati zvoniti // nar. pritrkavati, potrkavati: pred prazniki so klenkali 2. ekspr. slabo, nevešče igrati (na klavir):… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pritrkávati — am nedov. (ȃ) 1. v krščanskem okolju zvoniti tako, da se ritmično udarja po dveh ali več zvonovih: cerkovnik pritrkava s srednjim in malim zvonom; zvoniti in pritrkavati / pritrkavati k prazniku / zvonovi ubrano pritrkavajo 2. udarjati ob kaj,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • brèncati — (∅) nesvrš. 〈prez. ām, pril. sad. ajūći, gl. im. ānje〉 zvoniti isprekidano u visokom tonu (što ga proizvodi malo zvono ili ručno zvonce); brenčati …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”