zvenketáti — ám tudi éčem nedov. (á ȃ, ẹ) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci na pladnju so zvenketali; v žepu je zvenketal drobiž … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brenketáti — ám in éčem nedov. (á ȃ, ẹ) redko rožljati, žvenketati: dolgi meči so brenketali ob tlaku; brenketati s ključi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
požvenketáti — ám tudi éčem dov. (á ȃ, ẹ) krajši čas žvenketati: požvenketati s kovanci v žepu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
požvenketávati — am nedov. (ȃ) večkrat žvenketati: njene zapestnice so požvenketavale; požvenketavati z ostrogami … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rájniš — a m (ȃ) goldinar: darovati petsto rajnišev / žvenketati z rajniši ♦ num. zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji, renski goldinar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šekljáti — ám [šǝk in šek] nedov. (á ȃ) nar. 1. tresti, rahljati: šekljati slamarico / če je še tako šekljal hranilnik, ni nič padlo iz njega 2. nepreh. pri premikanju v čem dajati rahle, kratke glasove: zrna v suhem stroku šekljajo ∙ nar. šekljati s… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žvenketánje — a s (ȃ) glagolnik od žvenketati: poslušati žvenketanje kovancev, kozarcev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zvenkljáti — ám nedov. (á ȃ) narahlo zvenketati: drobiž je zvenkljal v žepu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žvenkljáti — ám nedov. (á ȃ) narahlo žvenketati: drobiž mu je pri hoji žvenkljal v žepu / kraguljčki so veselo žvenkljali zvončkljali žvenkljajóč a e: žvenkljajoči kovanci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
