Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
déden — dna o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd; dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze ◊ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; jur.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dedoválen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na dedovanje: dedovalna pravica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
intestáten — tna o prid. (ȃ) jur. ki deduje po zakonu, če umrli ni napravil oporoke, zakonit: intestatni dedič / intestatno dedovanje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naslédstvo — a s (ẹ̑) 1. pridobitev določenega položaja, funkcije neposredno po kom drugem: pravica (do) nasledstva; boji za nasledstvo / priznali so njegovo nasledstvo // jur. pridobitev premoženja ali določenih pravic neposredno po kom drugem:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèvréden — dna o prid. (ȅ ẹ ȅ ẹ̄) nav. ekspr., z rodilnikom ki ni vreden, ki ne zasluži česa: biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja / stvar je omembe nevredna ♦ jur. dedno nevredni dedič dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
