zgovóren

zgovóren
-rna -o prid., zgovórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek; fant je po naravi zgovoren in dovtipen; nenavadno, zelo zgovorna je; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika 2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna; članek z zgovornim naslovom; njegov molk je zgovoren; ta primer je zelo zgovoren; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage zgovórno prisl.: dovolj zgovorno so mu povedali, da je nezaželen; esej zgovorno priča o pesnikovem razvoju

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужно решить контрольную?

Look at other dictionaries:

  • besedávelj — vlja m (á) slabš., redko gostobeseden, zgovoren človek: besedavlji in puhloglavci …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • beséden — dna o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na besedo: besedni pomen; besedni red / besedna družina; besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu; besedna komika; besedna šala / besedni boj ostra debata, polemika ♦ lingv. besedna analiza… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • besedíčen — čna o prid. (ȋ ȋ) ekspr. gostobeseden, zgovoren: bil je besedičen, a ne sladkobeseden / besedična branjevka jezikava …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • besedljív — a o prid. (ȋ í) star. gostobeseden, zgovoren: besedljiv trgovec / tako jezne in besedljive svoje žene še ni videl …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bógvédi — in bóg védi [ kv ] prisl. (ọ̑ ẹ) star. bogve: doma je iz bogvedi katerega kraja / ni bogvedi kako zgovoren …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dokàz — áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dvójništvo — a s (ọ̑) knjiž. 1. dvojnost: strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva 2. izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti: ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • govorljív — a o prid. (ȋ í) ki se da (gladko) govoriti: dialog njegove drame je neprisiljen, govorljiv in duhovit // redko zgovoren: fant po naravi ni preveč govorljiv …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jéz — a m (ẹ̑) zool. večja sladkovodna riba z močno sploščenimi bleščečimi boki, Leuciscus idus: loviti jeze na umetno muho a in ú m, mn. jezóvi stil. jézi (ẹ̑) naprava, prečno na tok vode, zlasti za dviganje vodne gladine za njo: delati jezove na… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jezíčen — 1 čna o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na jezik 1: jezične mišice / jezična konica / redko opazovati jezično barvo jezikovo 2. zastar. jezikoven: jezični pouk ● ekspr. jezični dvoboj besedni dvoboj ◊ anat. jezični koren skrajni zadnji del jezika;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”