zatólči

-tólčem [ou̯] dov., zatólci zatólcite in zatolcíte; zatólkel zatólkla (ọ́) 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine česa: zatolči zapognjeni žebelj v les / zatolči kol v zemljo zabiti // s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti: zatolči toporišče v sekiro; zatolči veho v sod 2. nekajkrat slišno udariti: v gozdu je zatolkel detel; zatolči po mizi 3. ekspr. začeti močno biti, utripati: ob tem prizoru mu je zatolklo srce; brezoseb. v prsih mu je zatolklo 4. ekspr. z udarci ubiti: zatolči miš; zatolči s palico / zajeli so jih in jih zatolkli 5. pog. narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati: zatolči mladega ustvarjalca / prevelika samokritičnost ga je zatolkla ● ekspr. zatolči koga v zemljo uničiti ga, onemogočiti ga zatólčen -a -o: žebelj, zatolčen v desko; fant je popolnoma zatolčen