zasledováti

zasledováti
-újem nedov. (á ȗ) 1. iti za kom po sledi z določenim namenom: lovec, pes zasleduje divjad; zaradi snega so zlahka zasledovali napadalce // iti, premikati se za kom z določenim namenom: zasledovati avtomobil po mestu; neznanec me je zasledoval vse do doma // publ. iti za kom tako, da se razdalja ne povečuje: tekmovalci so začeli zasledovati vodečega kolesarja / zasledovati vodilno moštvo na lestvici // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv zasleduje osumljenca; zasledovali so ga v varni razdalji 2. s poizvedovanjem, iskanjem ugotavljati, kje kdo je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga odkrili; policija ga že dolgo zasleduje / neznanci zasledujejo vse njegovo delo opazujejo, nadzorujejo 3. gledati kaj, kar se premika: napeto zasledovati vsak nasprotnikov gib; zasledovati nihalo v gibanju / zasledovati na radarju sovražnikovo ladjo / zasledovati koga s pogledom 4. publ. z raziskovanjem, proučevanjem ugotavljati obstoj, pojavljanje česa: zasledovati pomenske spremembe besede; zasledovati pravljico pri različnih narodih / te običaje lahko zasledujemo daleč v preteklost 5. publ. sproti se seznanjati s čim: zasledovati razvoj stroke, znanosti 6. nav. 3. os., ekspr. izraža, da si kdo prizadeva izmakniti se, uiti čemu, vendar brez uspeha: nesreča, smola ga zasleduje / vso pot ga je zasledovala ta misel ● publ. govornika sta zasledovala vsak svoj cilj sta imela; sta si prizadevala doseči zasledujóč -a -e: zasledujoči vojaki zasledován -a -o: zasledovana oseba; zasledovana žival

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужен реферат?

Look at other dictionaries:

  • lovíti — ím nedov. (ȋ í) 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • goníti — gónim nedov. (ȋ ọ) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • hudodélnik — a m (ẹ̑) star. storilec kaznivega dejanja, zločinec: kaznovati, zasledovati hudodelnika; na smrt obsojeni hudodelnik …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • izsledováti — újem nedov. (á ȗ) 1. lov. iti po sledi do mesta, kjer je divjad: izsledovati zajce 2. zastar. zasledovati: izsledovati skrivače 3. zastar. raziskovati, proučevati: izsledovati svet / izsledovati resnico iskati, odkrivati …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • konfigurácija — e ž (á) 1. oblika zemeljskega površja; oblikovitost, izoblikovanost: proučevanje konfiguracije morskega dna; gostota naseljenosti je odvisna tudi od konfiguracije (tal) / po konfiguraciji sta si pokrajini podobni / konfiguracija smučišča je zelo… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • obéšati — am nedov. (ẹ) 1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost // usmrčevati tako, da si kdo z… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • obésiti — im dov. (ẹ ẹ̑) 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pázen — zna o prid. (á ā) knjiž. pazljiv: pazen poslušalec, učenec; pri delu ni dovolj pazna / fant je pazen do drugih pozoren, uslužen pázno prisl.: pazno gledati, poslušati, zasledovati …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pêta — e tudi é ž (é) 1. del stopala pod nartom: poškodovati si peto; zbodel se je v peto; nekaj časa hodi po prstih, nato po petah; brcniti žogo s peto; vso peto ima ožuljeno; gleženj, nart in peta / čepeti na petah; zasukala se je na peti in odšla /… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • podíti — ím nedov. (ȋ í) 1. delati, povzročati a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: poditi otroke iz sobe / poditi kokoši z vrta / podil je sina od hiše, dokler ni zares odšel b) da kdo kam gre, pride: s palico je podila otroke domov / psi podijo… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”