- žarênje
- -a s (é) glagolnik od žareti: žarenje je postalo izrazitejše; močno žarenje žerjavice / segreti kovino do žarenja / žarenje sonca, zvezd / žarenje večernega neba / žarenje jesenskega gozda
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
žarênje
Look at other dictionaries:
Boris A. Novak — Saltar a navegación, búsqueda Boris A. Novak (Belgrado, 3 de diciembre de 1953) es un poeta, dramatista, traductor y ensayista esloveno. Biografía Pasó su infancia en Belgrado (Serbia). Estudió Literatura comparada y Filosofía en Ljubljana… … Wikipedia Español
iradijácija — ž 1. {{001f}}a. {{001f}}isijavanje, žarenje, obasjavanje b. {{001f}}fiz. omjer toka zračenja i veličine ozračene površine; ozračenje 2. {{001f}}meteor. uobičajeni naziv za ozračenje neke površine energijom prenesenom u jedinici vremena; mjeri se… … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
mufola — mufòla ž DEFINICIJA posuda od vatrostalnog materijala, zatvorena prema ložištu peći; služi za žarenje, spaljivanje, taljenje različitih materijala ETIMOLOGIJA engl. muffle … Hrvatski jezični portal
neurodermitis — neurodermìtis m DEFINICIJA pat. upala kože i kožne promjene za koje se pretpostavlja da su posljedica emotivnih ili neurotskih poremećaja, karakterizira ih svrbež kože, crvenilo i žarenje ETIMOLOGIJA neuro + derm + itis … Hrvatski jezični portal
kalcinacija — kalcinácija ž DEFINICIJA kem. 1. izvođenje kristalne vode iz soli zagrijavanjem pri čemu se one raspadaju u amorfan prah 2. žarenje (pri kojem se tvari i kemijski mijenjaju) ETIMOLOGIJA vidi kalcij … Hrvatski jezični portal
glosodinija — glosodìnija ž DEFINICIJA pat. žarenje jezika uzrokovano npr. pušenjem ili povezano sa sustavnim smetnjama; »kad peče jezik« ETIMOLOGIJA gloso + grč. odýnē: bol … Hrvatski jezični portal
iradijacija — iradijácija ž DEFINICIJA 1. a. isijavanje, žarenje, obasjavanje b. fiz. omjer toka zračenja i veličine ozračene površine; ozračenje 2. meteor. uobičajeni naziv za ozračenje neke površine energijom prenesenom u jedinici vremena; mjeri se u Wm 2… … Hrvatski jezični portal
jéša — e ž (ẹ) nar. ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarevajo kosi kovine pred kovanjem; kovaško ognjišče: žarenje oglja na ješi; vroč ko ješa … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ôgenj — ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sòj — 1 sôja m (ȍ ó) knjiž. rahla, medla svetloba: na steni je migotal soj zibajoče se svetilke; pisati pri soju sveče; iskati ključ v soju vžigalice; rdečkast soj ognja // sijanje, žarenje: lunin soj; soj sonca / soji požara odsevi / ekspr. sonce je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
