zabičeváti

-újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izražati zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: ni slišal, kaj mu zabičuje; zabičevali so nam, naj o vsem molčimo / zabičevati komu ustrežljivost, prijaznost / zaklepaj vrata, ji je zabičeval ∙ ekspr. ves čas si je zabičeval, da ne sme ničesar priznati si je dopovedoval, se je prepričeval