vrvica — vȑvica ž DEFINICIJA vrpca posebne namjene ili dio posebne namjene u obliku vrpce ili sličan vrpci (npr. dio preko kojega se snima fotoaparatom) ETIMOLOGIJA vidi vrpca … Hrvatski jezični portal
netílen — lna o prid. (ȋ) nanašajoč se na netenje: netilna snov / netilna sila upora / star. netilna vrvica vžigalna vrvica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prižigálen — lna o prid. (ȃ) s katerim se prižiga: prižigalni plamen / prižigalna vrvica vžigalna vrvica ◊ fot. prižigalna zakasnitev čas med sprožitvijo fotografske kamere in vžigom žarnice v bliskovni luči … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vžigálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na vžiganje1 ali vžig: vžigalna naprava; vžigalna snov / vžigalni kamenček kamenček za vžigalnik; vžigalni ključ ključ za vžiganje motorjev z notranjim zgorevanjem; vžigalna kapica posodica z razstrelivom, s katerim… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zažigálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na zažiganje: zažigalna naprava; zažigalna snov / zažigalna bomba, mina / zažigalna vrvica vžigalna vrvica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žížak — žížak1 m 〈G žíška, N mn žíšci, G žîžākā〉 1. {{001f}}vrvica u svjetiljci; fitilj, korda 2. {{001f}}komadić žara 3. {{001f}}iskra kao mali izvor svjetla 4. {{001f}}mali plamen koji stalno gori ili se po potrebi pali da aktivira velik i reguliran… … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
žižak — žížak1 m <G žíška, N mn žíšci, G žȋžākā> DEFINICIJA 1. vrvica u svjetiljci; fitilj, korda 2. komadić žara 3. iskra kao mali izvor svjetla 4. mali plamen koji stalno gori ili se po potrebi pali da aktivira velik i reguliran plamen (u… … Hrvatski jezični portal
bútarnik — a m (ú) nar. vrvica ali uvita šiba za povezovanje butar: povezati butaro z butarnikom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
grezílo — a s (í) 1. teh. vrvica z utežjo za določanje navpične lege: z grezilom je ugotavljal navpičnost stene 2. geod., navadno v zvezi sondno grezilo priprava iz vrvi z merilom in kovinske uteži za merjenje vodnih globin: spustiti, vreči sondno grezilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jojó — ja m (ọ̑) igrača z dvema kolutoma na skupni osi, na kateri se odvija ali navija vrvica: balončki in jojoji … Slovar slovenskega knjižnega jezika