- vpláčati
- in vplačáti -am dov. (á á á) narediti, da pride določena denarna vsota na kak račun: vplačati prvi obrok; vplačati za nov avtomobil / vplačati posojilo vpláčan -a -o: vrniti vplačani znesek
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
vpláčati
Look at other dictionaries:
glávnica — 1 e ž (ȃ) 1. osnovni del dolga, terjatve ali hranilne vloge: glavnica se obrestuje; plačati glavnico; pripisati, prišteti obresti h glavnici; pren., ekspr. njegov prikupni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti 2. ekon. čisto… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naplačílo — a s (í) znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena: dati, dobiti naplačilo; naplačilo za hišo / vplačati določen znesek kot naplačilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stáva — e ž (ȃ) 1. dogovor, da tisti, čigar trditev ni pravilna, dá določeno stvar, plača določeni znesek: stava še zmeraj velja; skleniti, sprejeti stavo; za stavo je spal zunaj; neveljavna, poštena stava / dobiti, izgubiti stavo // kar dá, plača tisti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
totalizátor — ja m (ȃ) zlasti v zahodnih deželah naprava za registriranje vplačil, rezultatov, izračunavanje dobitkov pri stavah na konjskih dirkah: videti rezultate na totalizatorju // urad, prostor s tako napravo: vplačati v totalizatorju ◊ meteor. priprava … Slovar slovenskega knjižnega jezika
v... — predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z v za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa: vkorakati, vpluti / vstopiti v hišo / vbočiti, vlomiti / vpasti v besedo b) spravljanja česa v omejen prostor ali v snov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vplačílen — lna o prid. (ȋ) nanašajoč se na vplačilo ali vplačevanje: vplačilni seznam / vplačati srečke za loterijo na vplačilnih mestih / vplačilni dan … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vplačílo — a s (í) 1. kar se vplača: sprejeti, zvišati vplačilo; potrdila o vplačilih / vplačilo v gotovini 2. glagolnik od vplačati: vplačilo avtomobila … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vplačljív — a o prid. (ȋ í) ki se da vplačati: vplačljiv v dveh obrokih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vplačník — a m (í) kdor kaj vplača ali mora vplačati: seznam vplačnikov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
