- vóhanje
- -a s (ọ̑) glagolnik od vohati: ob vohanju pečenke se mu je vzbudila želja po jedi / vohanje nesreče
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
vóhanje
Look at other dictionaries:
nós — ú in a m, mn. nosóvi (ọ̑) 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pipálka — e ž (ȃ) zool. organ pajkovcev in nekaterih žuželk za pik, ugriz ali za tipanje, vohanje: velike pipalke / sprednje in zadnje pipalke pajkov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
smŕček — čka m (ȓ) 1. naprej štrleči del gobca z odprtinama za vohanje pri nekaterih sesalcih: dotakniti se s smrčkom; zdrav pes ima mrzel in vlažen smrček; pasji smrček 2. užitna goba z jajčastim ali koničastim nepravilno jamičastim klobukom; mavrah:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tipálka — e ž (ȃ) 1. nav. mn. gibljiv parni organ na glavi nekaterih nižje razvitih živali za tipanje, vohanje: raki imajo dva para tipalk; tipalke metulja; pren., ekspr. proizvajalci avtomobilov so iztegovali svoje tipalke na različne trge 2. elektr.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tipálnica — e ž (ȃ) nav. mn. gibljiv parni organ na glavi nekaterih nižje razvitih živali za tipanje, vohanje: polž je iztegnil tipalnice; dolge, nitaste, pahljačaste tipalnice; pren., ekspr. tajna obveščevalna služba je imela povsod svoje tipalnice ♦ zool … Slovar slovenskega knjižnega jezika
típanje — a s (ȋ) glagolnik od tipati: tipanje in vohanje / s tipanjem priti do stikala / pri tipanju je otipal majhno oteklino / previdno tipanje v novo smer raziskovanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vohálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na vohanje: vohalna sposobnost / vohalni organ, živec ♦ zool. vohalna jamica vohalni organ z vohalnimi čutnicami na tipalnicah in pipalkah žuželk … Slovar slovenskega knjižnega jezika
