- vétrič
- -a m (ẹ̑) manjšalnica od veter: hladen vetrič pihlja z morja; ekspr. vetrič se igra z njenimi lasmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
vétrič
Look at other dictionaries:
blág — a o prid., blážji (ȃ ā) 1. knjiž. poln dobrote, plemenitosti: bil je blag mož / ta človek je res blaga duša; materino blago srce / to je storil z blagim namenom 2. knjiž. nežen, mil, prijeten: slišati je bilo blage akorde; njen blagi glas; blag… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ljúb — a o stil. ó prid., ljúbši (ȗ ū) 1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
popihávati — am nedov. (ȃ) v presledkih narahlo pihati: popihaval je prijeten vetrič; brezoseb. od severa je hladno popihavalo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prisánjati — am dov. (á) 1. knjiž. ustvariti v sanjah, mislih: prisanjati srečo; prisanjati si dom; junak, kot si ga je prisanjala v srcu / sanjal je o sreči, pa prisanjal smrt dočakal 2. ekspr. sanjajoč, zamišljeno priti: prisanjati domov / vetrič prisanja… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sapljáti — ám nedov. (á ȃ) knjiž., redko pihljati: topel vetrič je sapljal z morja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
slútnja — e ž (ū) 1. navadno s prilastkom nedoločen občutek, nedoločna misel, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: mučijo me hude slutnje; obšla me je slutnja, da mi nekaj prikrivajo; ekspr. prevzele so ga črne slutnje; ni se mogel… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
