Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
katastrófa — e ž (ọ̑) 1. dogodek v naravi, ki povzroči veliko razdejanje, uničenje: katastrofa je uničila deželo; ugotavljati škodo po katastrofi; potresna, vodna katastrofa; posledice katastrofe; vedenje živali med katastrofo / publ. atomska katastrofa… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
anulácija — e ž (á) knjiž. razglasitev za neveljavno; razveljavitev, uničenje: anulacija čekov, dogovora … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brodolòm — ôma m (ȍ ó) uničenje, potopitev ladje na morju: ladji grozi brodolom; brodolom ladje Tisa // knjiž., ekspr. velik in odločilen neuspeh, propad: v življenju je doživel brodolom; zakonski brodolom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
destrúkcija — e ž (ú) knjiž. razdiranje, uničenje, razkroj: zanj je bila destrukcija prvi pogoj za ustvarjanje; pisatelj opisuje moralno destrukcijo, ki jo povzroča kapital; destrukcija človekove osebnosti; destrukcija organskega tkiva; izvajati politiko… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dezinfékcija — e ž (ẹ) uničenje, uničevanje kužnih klic; razkužitev, razkuževanje: zdravniške ekipe so opravile cepljenje in dezinfekcijo; dezinfekcija rane; sredstvo za dezinfekcijo; pren., ekspr. dezinfekcija morale … Slovar slovenskega knjižnega jezika
fulgurácija — e ž (á) med. uničenje tkiva zaradi udarca strele … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gonôba — e ž (ó) zastar. uničenje, poguba: gonoba prihaja od vseh strani … Slovar slovenskega knjižnega jezika
holokávst — a m (ȃ) 1. pri starih Grkih in Rimljanih žgalna daritev, pri kateri se daritvena žival popolnoma sežge: opraviti holokavst 2. knjiž. množično uničenje ljudi, navadno s sežigom: obsojati holokavst … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kataklízma — e ž (ȋ) knjiž. dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju: uničenje vsega živega v strahotni kataklizmi; vesoljska kataklizma; izginotje Atlantide zaradi kataklizme na zemeljski skorji / ekspr. šele čez… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
katastrofálen — lna o prid. (ȃ) 1. ki povzroči v naravi veliko razdejanje, uničenje, uničujoč: katastrofalen potres, požar; katastrofalna eksplozija // nav. ekspr. ki ima zelo hude posledice; poguben, usoden: napraviti katastrofalno napako; katastrofalna zmota… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
