- umrljív
- -a -o prid. (ȋ í) ki umre: vsak človek je umrljiv / umrljivo telo
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
umrljív
Look at other dictionaries:
smŕten — tna o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na smrt: iz bolnikovih ust je prihajalo smrtno hropenje / smrtni pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu; smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju / smrtni boj umiranje, agonija / kačji pik je lahko … Slovar slovenskega knjižnega jezika
smŕtnik — a m (ȓ) ekspr. umrljiv človek: vsi smo smrtniki; tudi on je čisto navaden smrtnik / ti si edini smrtnik, ki me razume človek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
umrjóč — tudi umrjòč óča e prid. (ọ̄ ọ; ȍ ọ) zastar. umrljiv: umrjoči ljudje; umrjoča duša … Slovar slovenskega knjižnega jezika
