Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
tolkáč — a [u̯k] m (á) 1. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi: mečkati krompir, peso s tolkačem; lesen tolkač; tolkač za poper 2. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tolkálce — a [u̯k] s (ā) manjšalnica od tolkalo: okrašeno bronasto tolkalce ♦ muz. lesena ali kovinska paličica z glavico ali metlico na koncu, s katero se tolče na tolkalo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tolkálec — lca [u̯k lc tudi u̯k u̯c] m (ȃ) kdor igra na tolkalo: tolkalci in pihalci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
trkáč — a m (á) 1. ekspr. oven, ki rad trka: bežati pred trkačem 2. redko tolkalo: udariti s trkačem po vratih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
trkálo — a s (á) priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje; tolkalo: stara vrata z medeninastim trkalom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
