bíkovski — a o prid. (í) ekspr. po velikosti, po moči tak kot pri biku: njegov bikovski tilnik, vrat; bikovske čeljusti / bikovsko zdravje zelo trdno bíkovsko prisl.: bikovsko raščen moški … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bívolski — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na bivole: bivolska vprega / ekspr. njegov bivolski tilnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
matadór — ja m (ọ̑) 1. zlasti v španskem okolju bikoborec, ki zabode bika: matador porine meč biku v tilnik; obleka matadorjev 2. star. vplivna oseba stranke, skupine: liberalni matadorji 3. igrača v obliki raznih elementov za sestavljanje, oblikovanje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nélson — tudi nélzon a m (ẹ̑) šport., pri rokoborbi prijem, ko napadalec seže z roko pod pazduho nasprotnika in z dlanjo pritisne na njegov tilnik: izvesti nelson / držati nasprotnika v nelsonu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sésti — sédem dov., stil. sèl séla; nam. sést in sèst (ẹ ẹ̑) 1. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: sedel je, da bi si odpočil; nima kam sesti; sesti na stol, v naslanjač; s težavo je sedel / otrok ji je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sónčarica — e ž (ọ̑) bolezen zaradi premočnega delovanja sončnih žarkov na nepokrito glavo in gol tilnik: pojdi v senco, da te ne zadene sončarica; dobiti sončarico; znaki sončarice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tílničen — čna o [tudi u̯n] prid. (ȋ) nanašajoč se na tilnik: tilnične mišice; tilnična peresa čaplje / tilnične bolečine … Slovar slovenskega knjižnega jezika
udárec — rca m (ȃ) 1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarec ga je zadel v tilnik; ekspr. udarci so padali z vseh strani; odbijati, prestrezati udarce; stisniti pest za udarec; umikati se pred udarci; z enim udarcem ga je pobil na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
upogníti — upógnem tudi upôgnem dov. (ȋ ọ, ó) 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vólnat — a o [u̯n] prid. (ọ̑) 1. porasel z volni podobno dlako, izrastki: imel je rjav, volnat tilnik / volnati listi, plodovi ♦ bot. volnata medena trava trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski in z mehkimi dlakami po steblu, listih, Holcus… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
