fêredža — e ž (ȇ) v muslimanskem okolju tančica, s katero si muslimanke pokrivajo obraz: prepovedati nošnjo feredže // nekdaj dolgo, široko vrhnje oblačilo muslimank: žene v feredžah … Slovar slovenskega knjižnega jezika
flór — a m (ọ̑) 1. žalni trak: (črn) flor na rokavu // raba peša zelo tanka in redka tkanina; tančica, pajčolan: nosila je flor 2. tekst. gladek merceriziran sukanec iz česanega bombaža: nogavice iz flora 3. tekst. ščetkasta površina tkanin ali… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
flórast — a o prid. (ọ̑) ki je iz flora: floraste nogavice / florasta tančica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kopréna — e ž (ẹ̑) knjiž. 1. tančica, pajčolan: imela je s kopreno zagrnjen obraz; črna, prozorna koprena; pren. na široko je začel odgrinjati kopreno z njegove preteklosti 2. ekspr. meglica, prozoren oblak: po nebu so plule komaj vidne koprene / sonce se … Slovar slovenskega knjižnega jezika
meglén — a o [mǝg] prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na meglo: a) meglena plast; ekspr.: razgled ovira meglena tančica; iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi b) hribi so še megleni; meglena pokrajina / megleno nebo c) pust meglen dan; meglena… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nalíčen — 1 čna o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se pokriva, zakriva lice, obraz: nalična tančica ∙ nalična stran prednja, prava stran 2 čna o prid. (ȋ) star. podoben, soroden: naličen pojav; moj zaključek je naličen njegovemu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nalíčje — a s (ȋ) knjiž. 1. maska, krinka: nadeti (si), sneti (si) naličje; naličje z dolgim nosom / ta pisatelj je snel družbi naličje; to je le njegovo naličje, ne pa bistvo 2. tančica, pajčolan: nevesta z naličjem; gosto, prozorno naličje / nekatere… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pólprozóren — rna o [u̯p] prid. (ọ̑ ọ ọ̑ ọ̄) ki ni popolnoma prozoren: masten papir, motno steklo in druge polprozorne snovi / polprozorna tančica / ljudi okoli sebe je videl v polprozorni megli ● ekspr. njen polprozorni obraz je bil miren precej bledi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ráhel — hla o [ǝu̯] prid., ráhlejši (á) 1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken; rahel sneg; rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica // ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke 2. ki se … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šlár — a m (ȃ) zastar. tančica, pajčolan: na glavi je imela šlar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
