- strúženje
- -a s (ú) glagolnik od stružiti: struženje kovin / struženje lesenih pet / plano, vzdolžno struženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
strúženje
Look at other dictionaries:
strúžnica — e ž (ȗ) stroj za struženje: obdelati na stružnici; ima delavnico z moderno stružnico / avtomatska, ročna stružnica; kovinska, lesna stružnica ♦ strojn. plana stružnica za struženje ravnih ploskev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mézzotínta — e [medzo in mezo ] ž (ẹ̑ ȋ) um. grafična tehnika, pri kateri struženje in poliranje hrapave bakrene plošče omogoča prehode iz temnega v svetlo, struženka: barvna mezzotinta; japonski mojstri mezzotinte // odtis v tej tehniki: razstava mezzotint … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plán — a m (ȃ) 1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo, načrt: držati se plana; delati, imeti, narediti plan; neizvedljiv, podroben plan; nima pripomb k planu / družbeni plan ki usklajuje razvoj gospodarstva;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pólavtomát — a [ou̯] m (ọ̑ ȃ) tehnična naprava, stroj, ki opravlja določene, bistvene faze dela brez človekovega sodelovanja: polavtomat za struženje lesa … Slovar slovenskega knjižnega jezika
strúžen — žna o prid. (ū) nanašajoč se na struženje: stružni nož / stružna hitrost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
strúženka — e ž (ú) um. grafična tehnika, pri kateri struženje in poliranje hrapave bakrene plošče omogoča prehode iz temnega v svetlo: barvna struženka // odtis v tej tehniki: razstava struženk … Slovar slovenskega knjižnega jezika
umételnost — tudi umetélnost i ž (ẹ̑; ẹ̑) 1. lastnost, značilnost umetelnega: umetelnost vezenin / mojstrska umetelnost oblike 2. ustvarjalna, oblikovalna spretnost, sposobnost: za struženje takih figur je potrebna precejšnja umetelnost / obrtna umetelnost; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
