- strúpnik
- -a m (ȗ) anat. cevast ali žlebičast zob, skozi katerega pride strup iz strupnice: gad z dvema strupnikoma; strupnik kače / zob strupnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
strúpnik
Look at other dictionaries:
strúpen — pna o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na strup: strupne sestavine ♦ anat. strupni zob strupnik; strupna žleza strupnica 2. zastar. strupén: strupna tekočina … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zób — á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
