stávek

stávek
-vka m (ȃ) 1. enota jezikovnega sporočila, sestavljena iz besed: oblikovati stavek; dolg, kratek stavek; jasen, zapleten stavek; deli stavka; začetek stavka; besede in stavki / besedilo je pregledal od stavka do stavka; zna povedati samo nekaj nemških stavkov; zadnji stavki romana so ga pretresli / o problemu je povedal le nekaj stavkov ♦ lingv. stavek skladenjska enota, sestavljena iz besed, zbranih okrog ene osebne glagolske oblike ali kake druge besedne vrste; analizirati stavek; dopustni stavek odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; glavni stavek neodvisni stavek podredja, ki ima dopolnilo v odvisnem stavku; nadredni stavek glavni ali odvisni stavek podredja, od katerega je odvisen drug stavek; napovedni ali spremni stavek ki uvaja, spremlja premi govor; nepopolni stavek ki mu manjka povedek; nikalni stavek ki ima zanikan povedek; odvisni stavek stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; pripovedni stavek ki kaj ugotavlja; prosti stavek z enim povedkom; veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; vprašalni stavek 2. muz. oblikovno zaključen del ciklične oblike: sonatni, suitni stavek; tema tretjega stavka // oblikovni del skladbe, navadno v obsegu štirih taktov: zaigrati oba stavka iz periode // tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej: za tega skladatelja je značilen homofonski stavek; izražati se v vokalnem stavku / kompozicijski stavek 3. tisk. kovinska ali na filmu izdelana predloga za tiskanje: narediti, odtisniti, podreti, postaviti, razmetati stavek; dvokolonski stavek; gladki stavek iz enega tipa črk; ročni, strojni stavek 4. teh. več primerkov istega orodja, stvari zaporedne velikosti: stavek kladiv, šablon; stavek navojnih vijakov 5. elektr. osnovna navodila za eno fazo računalniške obdelave: izvršilni, vhodni stavek; logični stavek 6. nar. skupina navadno desetih pokonci postavljenih snopov: nažela je že deset stavkov pšenice

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • takó — prisl. (ọ̑) I. 1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tako se obrni; tako se primi, da ne boš padel; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • stôpnja — e ž (ó) navadno s prilastkom 1. enota pri razvrstitvi, ocenjevanju pojava, stanja glede na posledice, intenzivnost: letošnji potres je bil za dve stopnji hujši od lanskega / stopnje invalidnosti; stopnje pripravljenosti / stopnja sorodstva… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dopústen — 1 tna o prid. (ú; lingv. ȗ) ki se (še) dopušča: dopusten primanjkljaj; tak odstotek vode v maslu je še dopusten; najmanjša dopustna plača; dopustna razlika v ceni ◊ lingv. dopustni stavek odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • hipotétičen — čna o prid. (ẹ) ki temelji na hipotezi, domneven: hipotetičen sklep; hipotetična trditev / hipotetičen poskus razlage ♦ filoz. hipotetična sodba sodba, v kateri je pravilnost ene premise odvisna od pravilnosti druge; pogojna sodba; lingv.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nadréden — dna o prid. (ẹ̄) knjiž. nadrejen, vodilen: pri tem skladatelju je harmonija nadredni element ♦ lingv. nadredni stavek glavni ali odvisni stavek podredja, od katerega je odvisen drug stavek …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • odvísen — sna o prid. (í ȋ) navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z od 1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe: mladič je dolgo odvisen od svoje matere; zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih / odvisni smo drug od… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • odvísnik — a m (ȋ) 1. lingv. stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; odvisni stavek: vejica loči odvisnik od glavnega stavka / časovni, krajevni odvisnik; predmetni odvisnik 2. knjiž., redko odvisen človek: v odnosu do njega sem bil preveč …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • atributíven — vna o prid. (ȋ) nanašajoč se na atribut: atributivni pojavi / atributivni stavek prilastkov stavek …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • finálen — lna o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na finale, zaključen: finalni turnir; finalno srečanje, tekmovanje / finalni prizor // ki zajema zadnjo stopnjo izdelovanja, obdelovanja: finalna dela na stavbi še niso končana / finalna industrija / finalni… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • gláven — 1 vna o prid. (ȃ) ki je po pomembnosti na prvem mestu: glavni deli česa; glavni krivec; dosegel je glavni namen; glavni kmetijski pridelek določenega področja; to je eden izmed glavnih vzrokov; glavni znak bolezni; glavna dejavnost podjetja;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”