- cíkniti
- 1 -em dov. (í ȋ) 1. nav. ekspr. prikrito omeniti kaj, namigniti: ciknila je na njegovo ponesrečeno snubitev / že vemo, zakaj je ciknil 2. nepreh. zaradi kvarjenja postati, biti kisel: vino cikne / žganje cikne po prismojenem ima priokus po prismojenem cíknjen -a -o: ciknjeno vino ------ 2 -em dov. (í ȋ) dati prodiren, odsekan glas: crr, je ciknil zvonec v veži
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.